O CITRAH
Pod imenom citre muzikologi označujejo veliko skupino glasbil. O citrah govorimo takrat, kadar imamo opravka s strunskimi glasbili pri katerih so strune napete vzporedno prav preko rezonančne škatle. To je bistvena značilnost, ki citre razlikuje od kitar in podobnih glasbil, kjer so strune preko vratu speljane stran od rezonančnega trupa ali pa harfe, kjer so strune napete na rezonančni trup pod določenim kotom.
Po tej definiciji seveda v družino citer spada veliko strunskih glasbil, ne glede na to na kakšen način zanihamo strune. Večino citer spada v družino brenkal, obstaja pa tudi več vrst violinskih citer, kjer gre največkrat za kombinacijo brenkal in godal, pa tudi več vrst gumbnih citer (t. i. klavirske citre, mandolinske citre), kjer zanihamo strune preko mehanizma.
Obstaja veliko preprostih oblik citer, ki jih poznajo različni narodi po vsem svetu: od preprostih talnih citer, kjer služi kot rezonančna posoda majhna luknja v zemlji prekrita z lubjem, ali citer, kjer so strune napete preko polovice kokosovega oreha ali školjke do zelo razširjenih japonskih citer KOTO ali kitajskih citer z imenom KIN. Na vzhodu so različne različice citer zelo pogost strunski instrument. Različne preproste oblike citer so doma tudi pri evropskih narodih: finske UKULELE, norveške LANGLEIK, švedske HUMMEL, različne vrste madžarskih bordunskih citer, nemški SCHEITHOLT in podobno. Tudi Slovenci imamo svoje avtentične bordunske citre za katere so naši predniki poznali celo več izrazov: ŠVRKOVNCE, PLEČE, ŠPILE, DRSKALCE itd. Žal teh citer, ki so si jih svoj čas godci izdelali kar sami, v Sloveniji skoraj nihče več ne igra. Zvenijo nam nekam tuje. Naša ušesa so navajena bogate harmonije, ki jih lahko izvabljamo iz novejših koncertnih citer, ki jih danes igra velika večina slovenskih citrarjev.
Sam izraz CITRE je tujka. Izhaja iz grške besede "KíTHARA", ki označuje tudi neko strunsko glasbilo podobno citram in ne kitari. V različnih izpeljankah ga uporabljajo skoraj vsi evropski jeziki. V evropskih jezikih se je pojavil s prevodi sv. pisma, kjer so predvsem v knjigi psalmov velikokrat omenjene prav citre. Naši prevajalci so v 16. stoletju grško "kítharo" še prevajali s "psalterium", prvič pa so citre v slovenskem knjižnjem jeziku uporabljene leta 1691 v eni izmed pridig Janeza Svetokriškega, kjer pridigar priporoča zakonskim možem naj se ne prepirajo z možmi temveč "... imaš vzeti citre inu lepu njemu citrat, tu je krotke inu sladke besede dat". Izraz citre je bil konec 17. stoletja pri nas že precej razširjen, sicer ga Svetokriški ne bi uporabil, saj je bil v svojih pridigah zelo življenjski.
Slovenci so se s koncertnimi srečali najbrž sočasno kot ostali narodi avstrijske monarhije, sredi 19. stoletja. Nov instrument je hitro izpodrinil stare bordunske citre. Ker so jih kupovali od nemških trgovcev, so jim rekli nemške citre, pa tudi učili so se lahko citer le iz nemške literature. Leta 1895 pa je izšel prvi slovenski učbenik za citre Poduk v igranju na citrah izpod peresa Frana Koruna Koželjskega (1868 - 1935). V uvodu je avtor zapisal: Citre so postale v novejši dobi tudi Slovencem priljubljeno glasbeno orodje, a kdor se ga je hotel naučiti, moral je seči po tujih (nemških) podučnih knjigah. Ker sem se doslej veliko bavil s podučevanjem v citrah, občutil sem živo, kako zelo je treba slovenskega navoda v igranju tega ljubkega instrumenta. To me je napotilo sestaviti pričujoči poduk." Šola je izšla v štirih zvezkih, zadnji vsebuje že kar zahtevne virtuozne elemente. Ob koncu 19. stol. Je v Ljubljani pri Schwentnerju, znanem slovenskem založniku občasno izhajala tudi publikacija Slovenski citrar, v kateri sta Koželjski in Josip Mešiček (1865 - 1923) objavljala svoje citrarske skladbe in priredbe. Za citre so pisali tudi Josip Petrič, Karl Vilfan in Ivan Kiferle, ki je izdal pred in po 1. svetovni vojni v 18 zvezkih 350 priredb slovenskih ljudskih in ponarodelih pesmi. Svoj čas je bil zelo znan slovenski citrar Franc Leder Lesičjek (1833 - 1908) iz Globasnice na Koroškem. Iz različnih virov izvemo, da so bile citre pri nas priljubljene tako v mestih kot na podeželju. Med obema vojnama so ponekod delovali citrarski klubi, nemški in slovenski (pisni viri potrjuje obstoj takšnih klubov v Celju, Ljubljani, Trbovljah, verjetno pa so bili citrarji organizirani tudi drugje).
Sčasoma je navdušenje za citre pri nas splahnelo, k utišanju citer pa je verjetno pripomogla tudi druga svetovna vojna in socialistična revolucija, ki je pač pometla z vsem, kar ni bilo dovolj "socialistično". Po vojni so se citre morale umakniti iz glasbenih šol v zasebnost, poučevali so jih le redki učitelji, seveda privatno. Ena takšnih zasebnih učiteljic, ki je citre poučevala v svoji hiši v Ljubljani je bila tudi Draga Košmrlj, ki je leta 1952 v manjši nakladi izdala ciklostilno razmnoženo šolo za citre.
Popularnost citer začne spet naraščati s pojavom citrarja Mihe Dovžana in njegovega narodnozabavnega ansambla. Občasno se citer spomnijo v gledališčih, v popularni glasbi ali pri filmu, kadar želijo poudariti domačnost in slovenstvo (glasba Urbana Kodra za film Cvetje v jeseni). Prelomnica v slovenskem citrarstvu pa je leto 1986. Takrat so se v Grižah pri Žalcu spomnili na citre in pripravili prvo srečanje slovenskih citrarjev "Zlate citre".
Ker so se citre razvijale v dveh centrih na Dunaju in v Münchnu, imamo še dandanes dve uglasitvi za ta instrument. Velika večina slovenskih citrarjev je svoj čas igrala dunajsko uglasitev (čeprav je po nastanku mlajša) in tudi vsi učbeniki ter notne zbirke do leta 1990 so pisani za to uglasitev. Šele Začetnica za citre Cite Galič omenja oz. uporabi tudi standardno oziroma t. i. münchensko uglasitev. Skoraj vse note za citre, ki so bile izdane pri nas v zadnjih desteih letih so pisane za standardno uglasitev. (Cita Galič: Najlepše melodije sveta, Tomaž Plahutnik: Slovenske narodne, Peter Napret: Citrajmo - začetnica za citre, itd.) Čedalje več mladih citrarjev se uči igranja na standardni uglasitvi, vendar je dunajska uglasitev še vedno prisotna tudi v šoli.
Dunajska uglasitev
- strune na ubiralki: a1, d1, g1, g, c
- proste strune:
1. kvartno-kvintni krog ali akordične strune: as1, e1, b, f1, c1, g1, d1, a, e1, h, fis1, cis1, gis,
2. kvartno-kvintni krog ali basovske strune: Es, B, F, c, G, D, A, E, H, Fis, cis, Gis,
- kontrabasovske strune: C, H1, B1, A1, As1 in po pol tonih navzdol
Münchenska uglasitev
- strune na ubiralki: a1, a1, d1, g, c
- proste strune:
1. kvartno-kvintni krog ali akordične strune: es1, b, f1, c1, g, d1, a, e1, h, fis, cis1, gis
2. kvartno-kvintni krog ali basovske strune: es, B, f, c, G, d, A, e, H, Fis, cis, Gis
- kontrabasovske strune: F, E, Es, D, Cis, C, H, B, A in po pol tonih navzdol
S pomočjo mnogih posameznikov, Kulturnega društva Griže ter Sklada za kulturne dejavnosti ter nekaterih glasbenih šol, se je citrarstvo v Sloveniji v zadnjih 15-tih letih precej razvilo. Od leta 1994 potekajo vsako parno leto državna tekmovanja. Nivo tekmovalcev pa je vsakič višji. Imamo nekaj mladih, ki študirajo citre v tujini in tudi že učiteljico citer z izpitom na glasbenem konzervatoriju. Občasno organiziramo citrarske seminarje, trenutno je v Sloveniji 16 glasbenih šol, kjer poučujejo citre, v okviru Zavoda za šolstvo deluje Študijska skupina učiteljev citer, smo tik pred uradnim sprejetjem učnega načrta in predmetnika za citre, ki bo uredil status predmeta in učitelje tega instrumenta v slovenskih glasbenih šolah, v Velenju je vsako leto festival "Prešmentane citre", kjer se poleg tradicionalnih srečanj vrstijo tudi resnejši koncerti naših in tudi tujih priznanih citrarjev. V Sloveniji imamo izdelovalce tega glasbila, citre se pojavljajo tudi na koncertih v osrednjih slovenskih glasbenih ustanovah (Cankarjev dom, Slovenska filharmonija), doma in v tujini uspešno nastopa Slovenski citrarski kvartet in številni drugi slovenski citrarji. Od leta 1999 je dejavno Citrarsko društvo Slovenije, ki ima preko 230 članov... Vse to in še kaj so dejstva, ki kažejo na nekakšno citrarsko renesanso, ki ne bo kar tako usahnila.
